Živeli smo v odmaknjeni vasici, ki se imenuje Ligonchio. Tam smo imeli prostor in mir, da se kot skupina bolj povežemo, spoznamo in naučimo sprejemati drug drugega.
Hiša in ljudje, ki v njej bivajo, se že leta ukvarjajo z oslički, zato smo imeli možnost spoznati tudi njih in jih vključiti v svoje dejavnosti. Oslički so tako bili sredstvo povezovanja skupin, ki so združevale udeležence iz različnih sodelujočih držav. Na podlagi sodelovanja Slovenije, Romunije, Italije in Portugalske smo oblikovali skupine, ki so zajemale eno vodjo in 6 mladih iz vsake sodelujoče države.

Poleg spoznavnih in povezovalnih iger smo program soustvarjali tudi s pomočjo serigrafije, ki je starodaven način poslikave oziroma tiskanja. Skupaj smo naredili tudi logotip naše izmenjave.

Večere smo popestrili z interkulturnimi dejavnostmi, kjer so nam udeleženci iz vsake sodelujoče države, pripravili program in nas pogostili z dobrotami njihove države, nas naučili tradicionalne plese ter nas informirali o državi sami.
Na izmenjavi ni bilo nikoli dolgčas. Obiskali smo tudi mesto Lucca, v prostem času smo izvajali (akro)jogo ali jutranjo telovadbo, učili smo se različnih jezikov in fraz, itd.
Vtisi z izmenjave so zelo pozitivni, kot vodja skupine sem dobila veliko izkušenj, novih znanj, predvsem pa zagon za vodenje novih projektov.

Pripravila: Eva Ločniškar
Fotografije: arhiv udeležencev