Nato pa sem izvedela, da v učnem procesu ne bom delala sama. Vodja mi je dodelil partnerja z imenom Carlos. S sramežljivim pogledom sem ga začela ocenjevati. Njegova siva oprava z dolgim črnim modnim dodatkom me ni prav nič očarala. Vendar nikoli ne sodim knjige po platnici, zato sem mu želela dati priložnost, da se izkaže. Res se je splačalo počakati, kajti ko se mi je odprl, je iz njega dobesedno zažarelo. Sicer je večino časa molčal, toda izkazal se je za zelo delavnega. Tudi njegov spomin je bil pohvale vreden.

Od takrat naprej je bilo vsako jutro polno veselja. Brž sem se odpravljala na pot, saj sem komaj čakala da bom zagledala Carlosovo obličje. Navadila sem se na njegovo sivo zunanjost, kajti znotraj je premogel mnogo topline. Iz njega je dihal prijeten topel dih, ki bi vsakemu ogrel srce.

Izobraževanje je potekalo pod budnim očesom mentoric. Vsako nalogo sva sprejela z izzivom. Sicer sva imela vzpone in padce, vendar sva svoje naloge le opravila. Skupaj sva nadgrajevala in izpopolnjevala veščine grafičnega oblikovanja.

Naenkrat pa me je obšla misel...minili so že trije tedni. Izobraževanje se je zaključevalo. V očeh so se mi pričele nabirati solze obupa. Vedela sem, da se bova s Carlosom morala raziti, kajti ne bova mogla imeti skupne prihodnosti. Spoznala sem, da je zelo sposoben, saj se v njegovi notranjosti skriva mnogo več, kot morda kaže na prvi pogled. Vem da bo lahko bil v pomoč še mnogim drugim, tako kot je bil te dni v pomoč meni in ravno misel na to, me je potolažila.

Carlos, hvala ti =)

***
Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.