Nefiks
Ponedeljek, 23 Julij 2018

Boj proti prekarnosti - drugi del intervjuja z Borutom Brezarjem iz Gibanja za dostojno delo

Objavljamo drugi del intervjuja z Borutom Brezarjem iz Gibanja za dostojno delo. V prvem delu ste lahko prebrali kaj je namen Gibanja za prekarno delo in kaj vse počnejo, v tem delu pa lahko več preberete o oblikah prekarnega dela in njegovih negativnih posledicah.


V katerih panogah se v Sloveniji največ srečujemo s prekarnim delom?
Če uporabimo širšo opredelitev prekarnega dela kot novega načina življenja in ga ne vežemo le na pogodbo, preko katere nekdo opravlja delo, lahko ugotovimo, da se je se je prekarno delo že tako močno razširilo, da težko govorimo o tem, da bi bilo značilno samo za eno gospodarsko panogo. Prekarce najdemo že povsod, pa naj bodo to prevajalci, taksisti, trafikanti, asistenti na fakultetah, varnostniki, prevajalci ali kdo drug. Seveda lahko med njimi najdemo specifike, ampak splošna tendenca prekarizacije je prisotna že povsod.

S kakšnimi oblikami prekarnega dela ste se srečali v vašem gibanju?
Največ smo se na Gibanju in Sindikatu prekarcev ukvarjali z delavci in delavkami v trafikah, prevajalci, turističnimi vodniki in arhitekti. Smo pa vedno odvisni od interesa samih delavcev, da se nekaj spremeni.

S smehom nad prekarno taksi
Katere so njegove negativne posledice?

Če gledamo z vidika posameznika, so negativne posledice so dolgi delovniki, stalna dosegljivost, prisilno vseživljenjsko učenja, oteženo sindikalno organiziranje, nepredvidljivi prihodki, delovni čas, delovni prostor ipd. Zelo pomemben pa je tudi vidik države. Prekarci namreč velikokrat vplačujejo minimalne prispevke v zdravstveno in pokojninsko blagajno. Ker se število prekarcev veča, to pomeni, da se na dolgi rok močno ogroža stabilnost pokojninskega in zdravstvenega sistema, ki sta ključna stebra socialne države. Prekarci tudi velikokrat delajo bolni in ne hodijo na dopust, kar se močno pozna na njihovem zdravju. Na dolgi rok lahko pričakujemo, da bo zaradi takega načina življenja veliko prekarcev potrebovalo zdravniško pomoč zaradi izgorelosti. Če se države ne bodo začele resno boriti proti prekarnosti, tvegajo, da se bo socialna država razsula. Se pa moramo seveda vprašati, če je gospodarski in politični eliti, ki vodi države, res v interesu, da se socialna država ohrani. Zdi se, da je vse odvisno od tega, če se bodo prekarci pripravljeni povezati in boriti proti prekarnosti.

Prekarno delo izgorelost
Katere projekte v zvezi s prekarnim delom še izvajate?

Aprila smo izdali zbornik Dostojno delo: Ne živim, da delam, ampak delam, da živim, ki smo ga napisali avtorji in avtorice, ki imamo s prekarnim delom osebne izkušnje. Zdelo se nam je namreč pomembno, da osebne izkušnje, strokovne prispevke in razmisleke pišemo tisti, ki smo prekarnost izkusili na lastni koži, da ne bodo javnega diskurza o prekarnosti vodili razni politiki, direktorji firm, uspešni freelancerji ali kaj podobnega. Povezali smo se z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje in se dogovorili, da bodo denar, ki ga bomo zbrali, prejele družine, ki jih je prekarnost potisnila v stisko. Doslej smo že lahko pomagali prvi družini. Poleg tega smo vključeni v projekt Mladi za dostojno delo, v katerem naši aktivisti hodijo po srednjih šolah in dijakom predstavljajo projekt prekarnosti. S tem projektom smo začeli dve leti nazaj in se je izkazal za uspešnega, saj je dobro, da se dijaki s svojimi pravicami in najpogostejšimi kršitvami seznanijo čim prej. Podobne predstavitve imamo tudi na Zavodu za zaposlovanje – tako za brezposelne, kakor tudi za zaposlene. Poleg tega vsako leto organiziramo poletni tabor in nacionalno konferenco o prekarnosti, vsaj enkrat ali dvakrat na mesec pa organiziramo manjše okrogle mize, bralni krožek, predavanja, posvete ali kaj podobnega. Stalno se odzivamo na aktualno medijsko dogajanje o prekarnem delu, na primer ob spremembah zakonodaje ali očitnimi kršitvami.

Kateri ukrepi države bi bili potebni za nadalnje omejevanje posledic prekarnega dela?
Seveda noben ukrep ne more preprosto ukiniti prekarnosti. Vsekakor pa obstajajo nekateri ukrepi, ki bi prekarnost naredili bolj znosno, vendar bi vsi zahtevali temeljit premislek. Prvi ukrep bi bila uvedba minimalne urne postavke. V Sloveniji že poznamo minimalno urno postavko na primer pri študentskem delu, vendar je ne poznamo pri večini situacij, k katerih so samozaposleni, avtorske in podjemne pogodbe. Uvedba minimalne urne postavke bi izničila dirko proti dnu. Lahko jo razumemo tudi kot mehanizem, s pomočjo katerega bi zmanjšali prekarnost, saj bi morala biti minimalna urna postavka postavljena tako visoko, da bi kapital začel ponovno organizirati delo v kolektivih, saj bi se mu bolj splačalo delavce zaposliti. Drug ukrep bi bila bolniška za prekarce. Če samozaposleni zboli, to lahko zanj pomeni osebno katastrofo. Do bolniške je upravičen šele po 30 delovnih dneh, čeprav vplačuje prispevke v zdravstveno blagajno. To je absurd. Moral bi biti upravičen do bolniške že prvi dan. Treba bi bilo razmisliti, kako bi bili do bolniške upravičeni tudi ostali – avtorske in podjemne pogodbe, študentsko delo ipd. Tretji ukrep bi bili progresivni prispevki. Trenutno samozaposleni plača 370 € prispevkov tudi v primeru, če tisti mesec zasluži 0 €. Prispevki bi morali biti precej bolj progresivni. Četrti ukrep bi moral biti razmislek o nadomestilu za brezposelnost. Trenutno je to nadomestilo praktično nedosegljivo za mnoge prekarce, zato so še bolj pripravljeni delati pod ceno, da bi le dobili naročilo. Pravzaprav si prekarci želijo obdobij, ko bo dela preveč in bodo močno izčrpani, saj takrat vsaj dobijo plačilo. Peti ukrep pa bi moral biti okrepljen Inšpektorat za delo. Prekarci so na primer v primeru prikritih delovnih razmerjih zakonsko zaščiteni, a ima inšpektorat čisto premalo kadra, da bi učinkovito nadziral in brzdal delodajalce.

Kako pa lahko pomagamo posamezniki?
Posamezniki morajo preseči individualizacijo in se začeti povezovati. Na ravni življenjskega sloga posameznika se sicer lahko naredi marsikaj za izboljšanje položaja prekarcev, na primer če bi pri iskanju blaga ali storitev prekarcev upoštevali, da najnižja cena ne sme biti kriterij pri izbiri. Ampak problem je ravno v tem, da so take izbire sploh možne – to pa je sistemska raven in ne več raven posameznika.

Foto: Pixabay.
***
Pasica s smehom nad prekarno delo