V okviru priprave avtorskega dela z naslovom Učinki projekta Nefiks zaposlitvene rešitve se je avtorica dela, Nadina Salievska, pogovarjala z vodjo projekta NZR, Alenko Blazinšek Domenis.

Ø  Od kod ideja za projekt NZR? Na osnovi česa je nastala?
Ideja za projekt leta 2016, ko smo s projektom začeli, sploh ni bila nova. Njena »brada« sega že v leto 2012, ko smo na Zavodu Nefiks na tekmovanju za najboljši projekt zaposlovanja mladih dobili vsa sredstva, zbrana na Žuru z razlogom, projekt pa se je imenoval Služba me ne išče. Šlo je za zaposlitvene klube za mlade, kjer so mladi po načelih mladinskega dela skupaj, v družbi, tri mesece iskali vsak svojo zaposlitev. Tako smo na tem področju orali ledino in tudi dokazali in pokazali, da kot organizacija mladinskega sektorja dobro in učinkovito nagovarjamo vprašanje takrat težke poti mladih na trg dela. Od takrat smo metodologijo dodobra preizkusili in dodelali in ko se je pojavil razpis Urada RS za mladino, smo bili zares pripravljeni.  

Ø  Zakaj ste se odločili ravno za take aktivnosti in načine izvedbe, kot ste jih ponujali mladim iskalcem zaposlitve?
Glede na to, da smo organizacija v javnem interesu v mladinskem sektorju, imamo svoja »mladinska« načela delovanja, ki so timsko delo, aktivna participacija, prevzemanje odgovornosti in karierna orientacija. Skozi našo metodologijo so mladi doživljali vsa ta štiri načela na lastni koži. Uveljavljanje lastnih načel delovanja pa ni bilo pomembno zaradi načelnosti, pač pa zato, ker delujejo. Mladi so se skozi stalne skupine, ko so v timih pripravljali projekte za delodajalce, sprostili, ugotovili, da so drugi mladi v podobnem položaju, medsebojno so se spodbujali, si nudili podporo in informacije, ob enem pa so tudi delovali skupaj. Če bi izvajali zgolj delavnice, ne bi bili nič boljši ali drugačni od vseh ostalih izvajalcev delavnic, tako pa menim, da smo prav zaradi mladinskega duha bolj unikatni.  


Ø  Kaj v projektu ocenjujete kot najbolj uspešno in zakaj?
Zagotovo idejo, da mladi delodajalce ne naslavljajo kot iskalci zaposlitve oz. nekdo, ki prosi, pač pa kot tisti, ki nekaj znajo (mladi so za delodajalce pripravili delavnice zdravja na delovnem mestu ali pa medgeneracijskega sodelovanja). Tako mladi dobijo priložnost, da se že na prvem srečanju z delodajalci izkažejo, kar jim da določeno samozavest in jih postavi v boljšo pozicijo, ko zaposlitev iščejo. Drug pomemben mejnik je, da smo e-Nefks nadgradili v platformo za povezovanje delodajalcev in mladih. To je bilo veliko delo, predvsem pa smo veseli tega, da so ga delodajalci pozdravili in v njem že iščejo nove kadre. 

Ø  Bi kaj spremenili, če bi projekt danes izvajali ponovno? 
Upamo, da ga bomo kdaj še lahko izvajali ponovno. Verjetno bi še bolj nadgradili sodelovanje z delodajalci, mlade pa bi tudi po preteku sodelovanja v projektu poskušali še bolj motivirati, da ostanejo pri nas na Nefiksu, vključeni tudi v druge projekte. Predvsem področje mednarodnega sodelovanja ima še veliko potencialov, ki jih v projektu sploh nismo izkoristili. 


SWOT analiza projekta Nefiks zaposlitvene rešitve

Ø  Kakšne učinke je imel projekt na Nefiks kot organizacijo? 
Predvsem smo prvič po dolgem času svobodneje zadihali, saj smo dobili sredstva za aktivnosti, ki jih tudi sicer izvajamo. Prav tako smo lahko zaposlili novega sodelavca, razvijali metodologijo naprej, se povezali z nekaterimi kvalitetnimi predavatelji, z drugimi mladinskimi organizacijami, ki so predstavljale naše regijske partnerje, ki razumejo mladinski način dela, razvili pa smo tudi nove produkte − npr. usposabljanje za Chief happines officerja. Organizacijo in projekt smo lahko promovirali v medijih in v širši družbi, za kar prej nikoli ni bilo dovolj denarja. Po projektu pa nam ostajajo tri ključne stvari:
− v avtorska dela ujeto znanje, ki ga bomo uporabljali naprej,
− nadgrajen e-Nefiks,
− socialni kapital, v katerega mreže smo zajeli sodelujoča podjetja in zadovoljne mlade, ki so šli skozi naše aktivnosti. 

Ø  Kako se po vašem mnenju projekt odziva na potrebe današnjih mladih, ki vstopajo trg dela, in kako na potrebe delodajalcev?
Mladi, ki so se udeležili aktivnosti pri nas, so morali hitro sestopiti iz cone udobja − za nekatere je bilo to pretežko, zato so tudi obupali. Teh sicer ni bilo veliko, res pa je, da mladi danes brez zunanje spodbude redko stopajo iz con udobja in zaposlitev iščejo na isti način, tudi stokrat ponovijo aktivnost, ki ne deluje. Mi smo tukaj za to, da takšnim mladim pokažemo tudi bolj uspešne, a malo težje poti, in jih skupaj z njimi deloma tudi prehodimo. So pa seveda ti mladi, ki jim to uspe, toliko bolj zanimivi za delodajalce, ki si želijo samostojnih, artikuliranih, pogumnih mladih, kar tisti, ki uspešno opravijo naš program, v veliki meri tudi so. Delodajalci zelo pozdravljajo naša prizadevanja, kar se je izkazalo tudi na Nefiks kariernih busih, ko so mlade vzeli celo bolj resno, kot so mladi pričakovali. 

Ø  V projekt ste vključili veliko število mladih, sodelovali pa ste z mnogimi podjetji in organizacijami. Kakšni so današnji mladi in kakšni so delodajalci?
Mladi delodajalce doživljajo kot vzpostavljene, težko dostopne, hierarhične trdnjave,  delodajalci pa mlade kot nezainteresirane in celo malo razvajene, velikokrat pa jim tudi očitajo premalo uporabnega znanja. Obe strani včasih butata ob zdi predsodkov, zato dogodki, ki oboje pripeljejo skupaj, ta zid rušijo. Zagotovo na obeh straneh obstajajo tipični predstavniki obeh strani, ki so definicije predsodkov, a resnica je verjetno nekje na sredini. Delodajalce je recimo zanimala delavnica, kako mlade vključevati v delovne procese, saj se zavedajo, da brez njih tudi njihovih uspešnih zgodb ne bo, mladi pa so ugotovili, da nekatera podjetja znajo ceniti to, kar prinašajo, tako da na trg dela vstopajo bolj samozavestno. 

Ø  Ste se kot vodja tako velikega projekta tudi vi česa naučili? Katera je bila za vas najmočnejša učna izkušnja?
O, seveda sem se! Predvsem, da bodo mladi danes veliko pogosteje spraševali o smiselnosti početja − torej, zakaj moramo izvajati projekte z delodajalci, mi bi samo Excel. Prej je bilo tega manj. Da se trg dela lahko zelo hitro spremeni − če smo še eno leto nazaj govorili predvsem o pomanjkanju delovnih mest, danes govorimo o pomanjkanju delavcev. ESS projekt me je naučil tudi nekaj birokratskih zakonitosti, npr. da ni vseeno, kako obrneš listo prisotnosti, saj položna morda ne bo sprejeta, če je osnovni obrazec pokončen. Da tega, kakšne spremembe v naš e-Nefiks prinaša GDPR, niti ne omenjam. Žal pa sem se naučila tudi tega, da je potrebno vsak dogovor zapisati in podpisati, saj se v nasprotnem primeru zgodi, da si kak partner dogovore in obveznosti interpretira po svoje. S partnerji v projektu smo imeli veliko srečo, smo se pa takoj na začetku, ko še sami nismo vsega popolnoma poznali, povezali s partnerjem, ki zaupanja ni vračal, in nam je s tem povzročil veliko težav. 

Ø  Kaj pa po koncu projekta − kam gre Zavod Nefiks, kakšni so vaši načrti?
Bogatejši za vse prej našteto bomo še naprej gradili našo zgodbo v smeri beleženja neformalnega, gradnje kariere in seveda povezovanja mladih in delodajalcev.  

***
 Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.