Po uvodnem srečanju sem z rahlimi in prestrašenimi koraki, in z nekaj črnimi F-ji na roki, odkorakala do učilnice.  Uvodne ure so bile grozne, saj so nas dobesedno poplavili s pravilnikom in pravili in tem in onem. Spomnim se uvodnega strahu, ki me je spremljal skoraj cel september. Potem pa je strah minil in začela sem ugotavljat, da biti srednješolec sploh ni tako slabo. Z dijaško izkaznico imaš ugodnosti v kinu, meku (McDonalds, za vse, ki ne govorite govorice mladih) in še marsikje. Začneš osebnostno rasti in spoznavati nove ljudi, kar je tudi najpomembnejše. Prijatelji, ki jih spoznaš v srednji šoli so običajno tisti, ki jih obdržiš do konca življenja. Tudi jaz sem si izbrala svojo skupino ljudi, ki so mi hitro prirastli k srcu in postali smo nerazdružljivi.
Res pa je, da so nekatere preizkušnje trdno zamajale mojo odločnost in delavnost. Ko se imaš ˝fajn˝ hitro pozabiš na dejstvo, da je za željene cilje potrebno delati in verjemite mi, da sem se v zadnjih treh letih marsičemu odpovedala. Najhujša obdobja, kot jim sama pravim so običajno v oktobru in maju, ko je potrebno na teden pridobiti tudi 4 ocene ali več. Takrat se ti zdi, da knjigam in zvezkom ne bo konca, ampak brezskrbne počitnice so vredne vsake prebedene ure in vsake naučene besede. Vedno pa je potrebno misliti tudi na vse pozitivne dogodivščine, ki sledijo. V drugem letniku smo recimo imeli pouk na terenu in v sklopu razreda smo preživeli 3 dni v Celju, kjer smo se imeli imenitno. Počeli smo zanimive stvari, ki so zraven zabave prinesle tudi kopico novega znanja in izkušenj, ki jih je v šoli težko pridobit. Z iskrico v očeh se spominjam tudi ekskurzij, na katerih smo zmeraj nekaj ušpičili (in jo seveda odnesli z najmanjšimi možnimi posledicami).

Ob spominu na vse vzpone, ki jih je mimogrede bilo mnogo več kot padcev, priznam, da mi je kar težko, ko se spomnim, da bo počasi čas za slovo. Čas, ko si bomo s sošolci, osebami s katerimi sem preživela najpomembnejša leta mojega življenja, pomahali v slovo in se odpravili vsak na svoj konec (Slovenije in sveta). In ni mi žal! Ni mi žal, da sem se odločila za ta ˝ovinek˝ na svoji življenjski poti in da sem pretekla leta preživela tako kot sem jih, četudi so bili dnevi, ko se mi je zdelo, da nikakor ni več poti naprej. Ampak nobena zgodba se ne sme končati predčasno in tudi mi še imamo nekaj mesecev do zrelostnega izpita in kdo ve kakšno bo naše slovo.

Piše: Lučka S.
Vir fotografij: Unsplash