Naj povem, da imam v sobi velikansko okno, ki gleda na vzhod. To pomeni, da me zjutraj zbudi božanje sončnih žarkov in poleti to obožujem. Zbujanje v objemu sončnih žarkov me že zjutraj napolni z energijo in me pripravi na prihajajoč dan. Pozimi pa je zgodba povsem drugačna. Zbudim se, ko je popolna tema in šele, ko pridem v šolo se zunaj komaj svetli. Najhujši so dnevi, ko smo v šoli do štirih in lahko sonček samo gledamo skozi okno, ker se glede na to, da ne živim blizu šole in moja pot do doma traja običajno 60 minut skrije, že skrije. Moji dnevi pozimi torej zgledajo tako, da grem od doma, ko je tema in se vračam domov po temi in zakaj je temu tako?

Popolnoma razumem, da smo letos maturantje in imamo priprave na maturo, ki so tudi popoldan, vendar pa ne razumem, zakaj se je to dogajalo v vseh letnikih. Pravijo, da je prosti čas pomemben in da je pomembno, da se vsaj 30 minut na dan gibamo, ampak kako naj to storim, če je zunaj popolna tema in nizke temperature? Seveda pa to vpliva tudi na naše počutje, saj je dokazano, da so zimski meseci tisti, ki v nas prebudijo največ negativnih čustev in obupa. Zato v prvi vrsti krivim naš šolski sistem, in delavnike tudi, ker se s službami v večini enako dogaja, da nam nalaga preveč predmetov in nam definitivno jemlje še tisti dve uri, ki bi jih lahko preživeli v naravi. Že nekaj dni razmišljam, da bi bilo zelo ugodno, če bi čez zimo lahko pozne ure odvzeli in jih spet dodali na urnik marca, saj bi s tem dijaki, ki so od daleč pridobili vsaj kakšno uro svetlobe, ki bi jo lahko porabili zase in za aktivnosti, ki jih radi počnejo, brez tveganja, da morajo na sprehod po temi.
Zato upam, da temni dnevi, torej zima, čimprej minejo in se vrnejo sonček, toplota in dolgi dnevi, ki name vplivajo veliko bolje, tako čustveno kot tudi v tem, da imam po prihodu domov še dovolj časa, da se odpravim na kolo ali na sprehod, ko je še sonček in ne tema.

Piše: Lučka S.
Foto: Unsplash