Hvala ti, da si me obdarila z znanjem, ki sem ga potrebovala za svojo nadaljnjo pot. Niti približno ni bilo lahko, pravijo pa, da tisto kar v življenju šteje, ne pride zlahka in tudi najina skupna pot do mature ni bila ravno sprehod po plaži, vendar mi je uspelo. Ne glede na neprespane noči, jok, strah, neuspehe, prepire mi je uspelo priti do končnega cilja in ga prehoditi z dvignjeno glavo.

Hvala ti za vse izkušnje, ki sem jih v zadnjih štirih letih pridobila. Z ekskurzijami, duhovnimi vikendi, izleti, izmenjavami in vsem ostalim, kar mi je omogočilo, da sem videla nekaj novih kotičkov sveta in se imela možnost izobraževati o stvareh, ki me zanimajo. Hvala ti, da mi ostajajo lepi spomini iz ekskurzije v London in v Rim, kjer sem imela možnost preživeti kvaliteten čas s sošolci. In predvsem, hvala ti, da sem dvakrat imela možnost sodelovati na izmenjavi in tako spoznati ljudi, ki jim je naša kultura tuja, ter jo predstaviti v najboljši možni luči. Bilo mi je v veselje.

Hvala ti za vse stkane odnose, tako s sošolci kot tudi z ostalimi dijaki in profesorji. Ravno ob njih sem skozi sobivanje zrastla v osebo, kakršna sem danes. Naučili so me neformalnih kompetenc, ki so mi skozi vsa štiri leta koristili v šoli in doma ter mi sedaj koristijo v odnosu do oseb, ki jih spoznavam in v vsakodnevnem življenju. Naučila sem se, da moraš včasih stisniti zobe in potrpeti, ker niso vse situacije pisane tebi na kožo. Naučila sem se, kako kontrolirati sebe, svoja čustva in odzive in ravno to je tisto, kar me danes odraža kot Lučko.

In seveda, kot zadnje, a niti približno ne kot najmanj pomembno, hvala ti za prijateljstvo, ki me spremlja še danes. Hvala ti, da je bil vsak deževen dan prežet s smehom in norčijami, ki smo jih zganjali. Hvala ti, da sem imela možnost spoznati ljudi, ki so moje življenje obarvali in obrnili na glavo ter v njem ostali. Nikoli nisem sama hodila po tej strmi poti in za te ljudi bom večno hvaležna. Hvala ti za vsako skupno malico, vsako prepeto pesem na duhovnem srečanju, vsak prepir zaradi zapiskov, vsak iskren nasmeh in iskrice v očeh. Ravno zato je bila ta pot tako magična, kot je v mojih spominih.

Res je, da so bili tudi težki trenutki. Trenutki, ko sem želela obupati, se prepisati in odnehati, vendar nisem. Vem, da na dolgi rok slabi dnevi ne bodo pomembni, ker so lepi spomini tisti, ki štejejo in tisti, ki se jih spominjam vsak dan.

Draga gimnazija, se vidiva!

Piše: Lučka S.
Foto: Pixabay