Vendar pa nekaj takega sploh ni lahka naloga, ker človek precej hitro ugotovi, da ima dan samo 24  ur in da je organizacija ciljev težji projekt kot zgleda na prvi pogled. Nadaljevanje bloga sem prevzela po predavanju sodelavca Tima, ki se mi zdi koristno, še posebej za nekoga, ki se je znašel v enakih čevljih odraslosti kot jaz in ne najde poti naprej.

Če se najprej dotaknem postavljanja ciljev, je skozi moje oči treba na zadevo pogledati iz mnogo zornih kotov. Za postavitev ciljev sama ideja pač ni dovolj. Najprej se moramo zavedati svojih vrednot in prepričanj, saj ravno to dvoje narekuje, kako živimo in kaj je tisto najpomembneje. To nato vpliva na vzrok, zakaj nek cilj potrebujemo in na odločitev, kako bomo ta cilj sploh izpeljali. Moramo se zavedati tudi posledic, ki jih takšne odločitve prinesejo. Sami smo se postavljanja ciljev lotili s pomočjo delovnih listov, ki so zajemala ogromno vprašanj na temo osebnega življenja, npr. Kakšen je moj popoln vsakdanjik in kakšna oseba želim biti v prihodnosti. Takšna vprašanja nam pomagajo, da najdemo svoje prioritete, vrednote, prepričanja in konec koncev, da ugotovimo kakšna oseba želimo biti in da na poti do izoblikovanja, izpolnimo vse zadane cilje.

Druga, obširnejša tema, ki pa se mi zdi predvsem iz mojega vidika izjemno uporabna in zanimiva, pa je, upravljanje s svojim časom. Mislim, da se pri določeni starosti vsi zavemo dejstva, da ima dan omejeno število ur, ki jih ne moreno odvzeti ali dodati, čeprav si to včasih močno želimo. Do letošnjega leta sem si opravila znala razporediti precej dobro, ker sem morala kombinirati samo šolo in nekaj domačih opravil. Letos pa se je celotno moje življenje obrnilo na glavo. Spremenila sem okolje, menjala šolo, si poiskala delo in naenkrat imam ogromno obveznosti, število ur pa se nikakor ne želi prilagoditi dejstvu, da imam več zadev, ki zahtevajo mojo pozornost.

1.  Za vsak del svojega dneva sem si začela postavljati naslednja tri vprašanja: zakaj to počnem, kako to počnem in kaj počnem. To pomaga predvsem pri motivaciji in razvrščanju prioritet, ker na vprašanje kaj počnemo takoj odgovorimo, med tem ko je vprašanje, zakaj že težje in zahteva več razmisleka.
2. Pomagam si z Eisenhowerjevo matriko, ki je odlična za ugotavljanje prioritet.
3. Začela sem uporabljati pravilo 80/20, ki ga uporablja ogromno podjetij. Govori pa o tem, da zgolj 20% našega dela vpliva na ostalih 80% uspešnosti in ali je to kar delamo dejansko vredno.
4. ˝Multitaskanje˝ sama sem to opustila in se držim načela: bodi tam, kjer si. 100% prisoten.
5. Vprašanje: sem produktivna ali zgolj AKTIVNA, ker se sama velikokrat znajdem v situaciji, ko bi se mogla učit in raje pospravljam sobo in si govorim, da sem res produktivna, ko v resnici samo prelagam učenje.
6. Sprijaznila sem se z dejstvom, da je včasih dobro odnehati. Zmeraj se vprašam ali mi je stvar všeč in ali mi koristi. Če na oboje dam negativni odgovor in stvar ni nujna oziroma obvezna, odneham. S tem ni nič narobe, samo poslušam sebe.
7. Naučila sem se reči NE! S to težavo se srečuje veliko mojih prijateljev in tudi meni je bilo velikokrat težko reči ne, ker ponuditi pomoč je zmeraj lepo. Velikokrat je prišlo tudi do zamere s strani prijateljev in družine, če sem za kaj rekla ne, ker sem pač imela drugačne načrte oziroma sem bila že zasedena, pa vendar sem ugotovila, da je to izjemno pomembno za prioritete in razpored ur. Ne moremo biti na dveh mestih naenkrat in ne moremo počet več stvari naenkrat. Najprej se osredotočam na pomembne stvari, trenutno faks, šele nato preostale ure razdelim za prijatelje, fanta, čas zase in opravila.

Vsak začetek leta je stresen, ker se nam zdi, da je to edini čas, ko lahko nekaj spremenimo ali izboljšamo, pa vendar ni tako. Tudi odraslost je mejnik tega. Na to vpliva naše razmišljanje in naša odločitev, kdaj smo pripravljeni na svoje cilje in vsakdanjik pogledati iz drugačne perspektive in vsa dejanja usmeriti proti tistemu, v kaj verjamemo.

Povzeto po predavanju Tima Gumilarja.

Piše: Lučka S.
Foto: Pixabay