fbpx Nefiks
Torek, 2 Marec 2021

O Zavodu Nefiks      Nefiks.si      Naše aktivnosti       Ponudba      English

ikonca f ikonca y ikonca i ikonca t

 

 

Dragica

Pravijo, da je družina temelj. Temelj česa? Temelj vsega. Temelj sveta, življenja, sreče, povezanosti, neprecenljivih trenutkov, podpore, varnosti. Zame je družina temelj vsega, saj vem, da iz nje črpam moč že od samega začetka. Zavedam pa se tudi, da sem jaz svoji družini, družina in zato je prav, da tudi jaz njim vračam vse. Svet, življenje, srečo, povezanost, neprecenljive trenutke, podporo in varnost. Trenutno predvsem varnosti.

 

dragica

Mamini mami je ime Dragica. Oma po naše. Ne spomnim se, kdaj ji je nazadnje kdo rekel Dragica. Že od malih nog je oma. Ženska nizke rasti in sivih las, ki jih skrbno neguje in so zmeraj urejeni. Pa vendar danes ne želim pisati o njenih laseh ali o tem, da je majhna.

Želim pisati o njej.

Rodila se je leta 1933. Če si sedaj dobro zračunate dejstva, ugotovite, da je bila rojena pred začetkom druge svetovne vojne in da jo je celo preživela. Glede na svoja leta ima oster spomin in o svojem otroštvu veliko pove. O tem, kako so izgledali obiski avstrijske vojske, saj so živeli blizu današnje državne meje. Tudi to, da je imela dva starejša brata in so enega vpoklicali med partizane, druge med naciste in se je oče, zaradi stresa, panike, negotovosti, obesil in so ostali sami z mamo. Veliko pove tudi o takratnem stanju v državi. Danes ljudje ob trenutnih ukrepih govorijo, da še v vojnih časih ni bilo tako strogo. Oma bi se strinjala, saj je v njenem spominu bilo veliko huje.

Manjkrat govori o svojem prvem zakonu. Leta, ki so bila zanjo nadaljevanje temačnosti. Njen prvi mož je bil pijanec in ga je po rojstvu mojega strica zapustila. Za varnost otroka in prav nič se ni požvižgala na to, da takrat tega ženske niso počele. Naredila je vse, da sta zaživela sama.

In potem pride moj najljubši del zgodbe, del, ko je spoznala mojega dedka, Jako. O tem, kako sta se spoznala sem jo velikokrat vprašala tudi kot otrok. Pripovedovanje ji je zmeraj vrnilo iskrico v oči, ki jo skozi zgodbo prenesla tudi name. Zgodba o čisti, brezpogojni ljubezni je zmeraj iskriva. Iz tega dela zgodbe je na svet prikobacala tudi moja mami, še en dodatek, ki pripomore k temu, da je to moj najljubši del. Dan, ko je ugasnil precejšen del njene iskre je bil dan, ko je umrl dedi. Pravijo, da je vseh lepih stvari enkrat konec. Takrat smo bili blizu, skrbeli smo za njeno iskro in ponovno je zaživela in on znotraj nje. Ljudje, ki se ne srečajo pogosto z izgubo bližnjih morda ne bodo razumeli, ampak verjemite, da je on zmeraj z njo.

Zadnja leta smo se skupaj odločili, da ji je, ko je živela sama, manjkala predvsem družba. Družba ljudi, ki imajo podobne zgodbe kot ona. Družba ljudi, ki si delijo marsikaj, ne samo starosti. Čeprav nima večjih zdravstvenih težav se je odločila za bivanje v domu starostnikov, kjer je obkrožena z ljudmi, ki ji nudijo pomoč in z ljudmi, ki z njo delijo zgodbe. Nič ni bilo drugače kot takrat, ko je živela sama. Videli smo se dvakrat na teden, ob nedeljah je hodila k nam na kosila.

Do marca, ko je med nami zaživel virus in so zaradi varnosti zaprli vrata doma. V zadnjih osmih mesecih sem jo videla trikrat. Obe z masko, brez večjega kontakta, za 15 minut. To so bile minute vredne vsake solze, besede, pogleda in misli, ki sva si jih delili. Vem, da je vedela, da jo želim objeti in nikoli več izpustiti. Vem, da ve to ob vsakem telefonskem klicu. Jaz vem to vsakič, ko si nadenem masko in se držim ukrepov. Ne zase, ker verjamem, da bi se ob potencialni okužbi hitro postavila na noge, ampak zanjo. Za teh ponovnih 15 minut po katerih hrepenim vsak dan.

Nadenem si masko za Dragico, ker si to zasluži. Ti si jo nadani za svojo Dragico. Če na prvi pogled zgleda, da ne poznaš nobene Dragice, se motiš. Vse naokoli so. Babice, dedki, sosede ali zgolj neznanci, ki jih srečaš na ulici.

 

Piše: Lučka S.
Foto: Pexels