Mateja je za diagnozo izvedela v začetku januarja 2021, danes, po malo več kot pol leta, pa se že lahko pohvali, da je raka premagala. 34 letnica, po izobrazbi zgodovinarka in slavistka ter najbolj pomembno mama treh dečkov, pravi, da svoje bolezni ne skriva. Kako jo je omenjena izkušnja zaznamovala, nam je povedala v kratkem intervjuju.

Mateja, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor. V veliki večini smo se v zadnjem letu vsi bolj kot ne ukvarjali z epidemijo PCT, pogoji in vprašanjem, kdaj bo naše življenje šlo nazaj v stare tirnice. Kako bi pa vi opisali zadnje leto?
Zadnje leto je bilo zame, za mojo družino in vse moje bližnje kar naporno. Za diagnozo sem izvedela januarja letos. Hitro sem bila obravnavana na Onkološkem inštitutu in nato od januarja do maja prejela 8 ciklov kemoterapije, nato je konec maja sledila odstranitev obeh dojk in jajcevodov, v juliji in avgustu pa še 25 obsevanj. Glede na to, da sem študirala v Mariboru, da mi Ljubljana ni bila blizu, sem jo sedaj bolje spoznala. Je pa epidemija krojila tudi moje oz. naše življenje. Najstarejši sin je bil prvošolček in se je šolal od doma. Tudi mož je bil zaradi dela od doma dosti z nami. Včasih pomislim, da nam je zaprtje države šlo na roko, saj je bil mož doma skoraj celotno obdobje, ko sem prejemala kemoterapije in je lahko poskrbel za otroke in gospodinjstvo, saj sama dostikrat za to nisem imela moči. Tudi sestra, ki me je vozila na Onkološki inštitut, je imela predavanja na daljavo in se je lahko prilagodila vožnjam in čakanju name.

Nam lahko kaj več poveste o vaši vrsti raka?
Zbolela sem za vnetno obliko raka dojke, ki je bolj redka. Med zdravljenjem sem zaradi tega, ker sem zbolela tako mlada, opravila tudi genetsko analizo krvi bolj iz preventive, saj nisem vedela za nobeno sorodnico, ki bi se soočala z isto diagnozo, vendar se je nato izkazalo, da imam okvaro na genu BRCA2. Zaradi te okvare je tveganje za razvoj raka na dojki pri meni zelo veliko, zato so mi poleg rakave dojke odstranili tudi zdravo. Ker je bilo tumorsko tkivo hormonsko odzivno, pa sedaj prejemam hormonsko terapijo, da bi ponovni izbruh bolezni preprečili.

Naš zavod mlade uči, kako pridobivati kompetence za življenje in delo. Kaj bi sami izpostavili, da vas je sicer ta neprijetna izkušnja naučila?
Preden sem zbolela, se mi je zdelo tako neizvirno in zastarelo, ko mi je kdo ob rojstnem dnevu zaželel zdravja. Zdaj je moje mnenje drugačno. Ko pride do težke zdravstvene preizkušnje, si želiš biti samo zdrav, saj veš, da boš ostalo lahko uredil. Na hodnikih in v bolniških sobah Onkološkega inštituta vidiš in slišiš ogromno zgodb srečnih in manj srečnih. Zaveš se, da je ogromno odvisno od tega, kako boš razmišljal, ali bodo misli pozitivne ali negativne. Zdaj se trudim biti pozitivno naravnana in se zahvaljevati za vse lepo, kar me obdaja.

Kakšno je vaše življenje sedaj, ko je obdobje po diagnozi, kemoterapijah, operaciji in obsevanju mimo?
Vesela sem, da se je vse umirilo, da ni potrebno tedensko ali dnevno na Onkološki inštitut v Ljubljano. Sem pa po vseh posegih zdaj psihično in telesno drugačna. Kljub nekaterim omejitvam, ki so mi ostale po operaciji, sem sedaj popolnoma samostojna in lahko poskrbim za sinove in gospodinjstvo. Pridejo sicer dnevi, ko je psihično bolj naporno, vendar se skušam čim prej pobrati in iti naprej. Odpravim se na sprehod v naravo, poklepetam s sosedo ali prijateljico. Ogromno mi pomeni, ko mi znanci povedo, da mislijo name, da mi želijo, da bi bila zdrava.

Kaj bi svetovali mladim dekletom, ki se morda ravno v tem trenutku soočajo s podobno diagnozo, kot ste se vi?
Vsako leto zboli kar nekaj mlajših žensk. Nekatere že imajo družine, druge še ne. Hudo je, ko se ti podre svet, vendar je treba vztrajati kljub vsem bolečinam, ki jih zdravljenje prinese. Moja izkušnja je, da se je potrebno osredotočiti na manjše "etapne" cilje. Če je potrebno, si naj poiščejo strokovno psihično podporo ali se pridružijo podpornim skupinam Evrope Donne, kjer bodo dobile izkušnje drugih, ki so prestale podobno. Vsem pa bi svetovala, naj si redno pregledujejo dojke, saj je hitro ukrepanje zelo pomembno.

Življenje nas vsakodnevno preseneča, kar dokazuje tudi zgodba naše sogovornice. Pogum in vztrajnost sta torej ključna, da se z vsemi preprekami soočamo, pa naj bo to iskanje novega dela, nov projekt, nepričakovana bolezen ali ljubezen.

Ob rožnatem oktobru in tudi drugače poskrbimo za svoje mentalno in fizično zdravje. Dovolj je že sprehod v naravi in spremljanje svojega telesa. Ob dodatnih skrbeh in vprašanjih pa poklikaj na spletno stran https://europadonna.si/.

Pripravila: Mija Repenšek