Udeleženci dogodka so spregovorili o izzivih in prednostih vpeljevanja krajšega delovnega časa iz zakonodajnega, pokojninskega, psihološkega, ekonomskega, delodajalskega in sindikalnega vidika. Na splošno so se strinjali, da je po skoraj 100 letih od uvedbe 40-urnega delovnega tedna nastopil trenutek za spremembe, za večjo “humanizacijo” dela. Poleg številnih prednosti za zaposlene, kot so lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, več časa zase, za družino, hobije, izobraževanje, za manjšo izgorelost, manj bolniških odsotnosti oz. boljšo zdravstveno kondicijo tudi v poznih letih,..., so bili izpostavljeni nekateri vidiki, ki ob uvedbi zahtevajo skrben razmislek.

Izstopa organizacijski vidik, kako uvesti krajši delovni dan ali teden za številne panoge in poklice. Gostje so povedali, da nepremišljeno uvajanje in razlikovanje med zaposlenimi znotraj same organizacije lahko privede tudi do demotivacije zaposlenih, ki te oblike niso deležni in lahko organizacijo zato zapustijo. Pomembno je, da se krajši delovni čas ne uvede le navidezno, v realnosti pa zaposleni opravljajo nadure in so podvrženi visokim pričakovanjem vodstva. Ob tem pa ne gre pozabiti, da se danes pojavljajo tudi številne druge oblike dela (npr. sabatikal, projektno delo, pogodba, ki je odvisna od produkta itd.) in da je potrebno ljudem omogočiti izbiro tiste oblike, ki odgovarja njihovemu življenjskemu stilu oz. razmerju “work-balance” in da se ne govori več o atipični obliki dela. 

Polni delovni čas, ki prinaša vsa delovnopravna upravičenja in upravičenja iz pokojninsko invalidskega zavarovanja, je po veljavni zakonodaji med 36 in 40 ur tedensko. Na dogodku pa smo se pogovarjali o krajšem delovnem času od polnega (torej manjše število ur od 36 do 40 ur). Ena izmed ovir pri uvajanju krajšega delovnega časa je sorazmernost pokojninske dobe glede na opravljene delovne ure, zato je bilo izpostavljeno, da bi se bilo potrebno pogovarjati tudi o tem, da je za pokojninska upravičenja pomembna višina vplačanih prispevkov in ne evidentirane ure. Z vidika države naj bo krajši delovni čas priporočilo, nato pa naj se vsaka organizacija sama glede na svoje procese odloči, ali ji oblika ustreza. Pri uvedbi pa je izredno pomembna podpora s strani vodstva organizacije.