Dekleta smo bila različnih izobrazbenih profilov. Nekatere s statusom študenta, druge prijavljene na zavod za zaposlovanje. Preden smo krenile na pot, smo spile kavo, in se predstavile druga drugi. Zanimivo je bilo, da se nam je v ekipi pridružila tudi punca, ki je prišla iz Ukrajine, in že precej dobro razume slovensko, pri prevajanju pa ji je pomagala še soudeležena poliglotka Anja, ki govori kar sedem, skoraj osem jezikov. Prav neverjetno se mi je zdelo, da smo prevajalko v ruski jezik našli prav med udeleženci.

Vožnja do prvega podjetja je potekala ob pogovorih o razmerah, s katerimi se srečujejo mladi podobnih profilov, kot smo me; o študiju, izkušnjah z delom, stanovanjih, izmenjavah, osamosvajanju in specifično ženskih izkušnjah s teh področjih.

Malo pred 9.30 smo prispele na predstavitev destilarne Berryshka, ki je podjetje v družinski lasti. Sprejel nas je lastnik podjetja gospod Samo Kenda, s katerim smo se odpravili na ogled proizvodnje eteričnjih olj, alkoholnih pijač in čokolade. Ob vodenem ogledu je z nami delil nekaj svojih izkušenj in zgodb s podjetniške poti. Njegovi nasveti: Biti vztrajen, ne obupati, verjeti v svoj produkt, zagotavljati kakovost svojih produktov, a kljub vsemu ostati realen glede razmer na trgu. Ob koncu so nas v podjetju pogostili z butično čokolado in pijačo. Nekaj deklet je v trgovinici podjetja kupilo praline za s seboj.

Naša naslednja postaja je bila sam center Novega mesta, kjer smo obiskale sedež Društva za razvijanje prostovoljnega dela. Na kratko smo si ogledale, kako organizacija deluje v praksi – med poletnimi počitnicami vsak dopoldan izzvajajo ustavrjalne delavnice za otroke Otroški svet. Po obisku delavnic, na katerih je sodelovalo več kot 50 otrok, pa smo se odpravile na pogovor o delovanju nevladnega sektorja v klimatizirane prostore zavoda, kjer smo spile kavo, vodo in si privoščile piškote.

Tina Pajk nam je v pogovoru predstavila, da kapacitete in potrebe nevladnega sektorja v Sloveniji še zdaleč niso izkoriščene, v primerjavi z ostalimi državami EU. Potreb po socialno- varstvene delu je ogromno, zaposlenih pa premalo. Potrebe pogosto rešujejo s prostovljnim delom. V Društvu za razvijanje prostovoljnega dela imajo trenutno več kot 35 zaposlenih, vsi pa so začeli kot prostovoljci. S prostovoljstvom krepimo interdisciplinarnost, fleksibilnost in čut za ljudi, izkušnje v nevladnem sektorju pa nemalokrat pripeljejo do zaposlitve znotraj organizacije v kateri delujemo. Skratka, je dobra odskočna deska, za vse, ki si želijo delati z otroki, druge nevladne organizacije pa za vse, ki želijo pri vstopu na trg dela pridobiti dodatne izkušnje.

Pred kosilom, ki je bil krit s strani projekta, smo se oglasile še v Podjetniškem inkobatorju Podbreznik, ki je del Razvojnega centra Novo Mesto. V inkobatorju nas je sprejel Simon Jeraj, ki nam je v sejni sobi predstavil program inkubatorja. Za nas je bil zlasti zanimiv program PONI (Podjetno nad izzive), ki prijavljenim na zavod za zaposlovanje iz regije ponuja štiri-mesečno izobraževanje, o tem, kako razvijati lastni podjetniški potencial. Pri tem nudijo podpro in mentorstva, krepijo samozavest, učijo kako pripraviti pitch, ipd. Udeležence izobraževanja izobrazijo o strukturnih pogojih gospodarstva in trga dela, ter o procesu razvoja podjetniške ideje. Za tiste, ki se odločijo za lastno podjetniško pot nudijo prostore in jih povežejo s potencialnimi partnerji. Dve udeleženki sta že imeli izkušnje s Podjetniškim inkubatorjem Podbreznik. Med njima je ena že na svoji podjetniški poti, druga pa v iskanju partnerjev.

Kosilu je sledila še zadnja postaja, na kateri se nam je pridružil tudi nov udeleženec, ki pa je še dijak. Na naši zadnji točki smo obiskali Zdravstveni dom Radeče, katerega specifika je ta, da ogromno vlagajo v lokalno skrb za starejše s programo »Dobra energija«. Z njim krepijo medgeneracijsko sodelovanje, sicer starajče-se družbe. ZD Radeče ima tudi več certifikatov, ki do kazujejo, da je to zaposlenim prijazno delovno mesto, kar je v dobi izgorelosti prava redkost. Seveda smo največ časa posvetili vprašanjem organizacije dobrega javnega zavoda. Glede nasvetov je bil gospod Franci Čeč jasen: vlagati v zaposlene. V zavodu zaposlenim zagotavljajo družinam prijazen delovnik, ki preprečuje, da bi zaposleni v prostem času reševali službene probleme, otrokom zaposlenih nudijo prednost pri pridobivanju mest v vrtcih ter skrbijo za dodatne proste dni zaposlenih. Vlagajo v dodatna izobraževanja zaposlenih in financirajo (pre)kvalifikacije manjkajočih kadrov. S potrebnim kadrom se povezujejo že na ravni srednješolskega izobraževanja. Podpirajo tudi dobro sodelovanje posameznih timov. 
Na to temo v septembru v okviru MC Vič organiziramo tudi izobraževanje CHO (chief happiness officer), ki ga bo vodil gospod Feranci Čeč. Povezavo najdete tukaj: https://mc-vic.si/dogodek/usposabljanje-za-poklice-prihodnosti-v-kadrovskih-sluzbah-direktor-za-sreco-cho/

Na koncu smo se udeleženci strinjali, da je bil Karierni avtobus zabaven, poučen in smo se imeli lepo. Hvala tudi Mladim zmajem, ki so nam za ta dan velikodušno posodili njihov kombi, da smo se lahko odpravili do podjetij!

Vredno ponovne udeležbe!

Danaja Ošep