Ta dan imenujemo dan večjezičnosti, saj je bil na današnji dan, 27. marca 1799, najden Rosettski kamen, ki so ga Napoleonovi vojaki odkrili v mestu Rosetta (današnji Rashid) v Egiptu. Kamen je pripomogel k razvozlanju do takrat neznane egipčanske pisave. Kamen vsebuje zapis v treh jezikih: stari grščini, demotski pisavi (jezik prebivalstva in administracije takratnega časa) in starih egipčanskih hieroglifih. Z njegovo pomočjo je Jean-François Champollion leta 1822 prvi uspešno razvozlal hieroglife, kar je odprlo vrata razumevanja te pomembne pisave. Danes se Rosettski kamen nahaja v Britanskem muzeju v Londonu.

V tem članku bom skozi osebno izkušnjo prikazala, kako mobilnost prispeva k razvoju jezikovnih kompetenc in s kakšnimi težavami se lahko soočimo.

Moj projekt v Franciji je trajal 11 mesecev, kjer sem delala kot prostovoljka v srednjih šolah (MFR - Maison Familiale Rurale in lycée). Sama sem dela v organizaciji, ki se je ukvarjala z izmenjavami (La maison de l'Europe), ostali prostovoljci pa so delali v francoskih srednjih šolah, mladinskih centrih, internatih, … To je bil sprva velik izziv, saj večina učiteljev ni govorila angleško. To je pomenilo, da smo bili prostovoljci brez znanja francoščine sprva precej izolirani. Tisti, ki so govorili romanske jezike, so se hitreje prilagodili, medtem ko smo imeli Slovani, Danci in tisti, brez predznanja francoščine večje težave.

Na začetku sem komaj razumela osnove, saj so francozi govorili zelo hitro, govoriti pa nisem mogla skoraj do desetega meseca izmenjave, saj jezika nisem govorila vsak dan niti po več ur na dan, kot nekateri prostovoljci na srednjih šolah. Francoze sem sprva razumela zgolj, če smo govorili ena na ena, v kolikor je bil človek zelo blizu mene, torej, da ni bilo motečih dejavnikov in če so govorili dovolj razločno in počasi. Predvsem na začetku. Prvi tedni so bili izjemno naporni. A z vsakim tednom, se je poglabljalo tudi moje znanje in razumevanje francoščine.

Kot del ESC programa smo imeli obvezen jezikovni tečaj francoščine prvih nekaj mesecev prostovoljstva. Po online testu sem bila dodeljena nadaljevalnemu tečaju. A že na prvi uri, me je predavateljica, premestila na začetni nivo, skupaj z ostalimi govorci drugih romanskih jezikov (Španki, Brazilec), ker še nismo znali govoriti, čeprav smo že razumeli skoraj vse. To nas je močno razočaralo, saj smo že razumeli kompleksna besedila, vendar nismo imeli priložnosti poslušati materne govorke govoriti o kompleksnejših temah in spregovoriti takrat, ko bi se počutili pripravljene. Manjkale so nam predvsem izkušnje, ki bi nam pomagale pri pravilni rabi glagolov, samostalnikov in drugih slovničnih struktur, saj so bile te podobne v drugih romanskih jezikih, a jih nismo znali pravilno uporabiti in vključiti v smiselne stavke.

Tečaji so potekali na univerzi v Le Mansu, kjer so bili sicer kvalitetni, a niso odgovarjali našim potrebam. Po nekaj mesecih je bil organiziran test, ki je bil brezplačen, nadaljnji tečaji pa so bili plačljivi, zaradi česar se je večina prostovoljcev odločila, da tečaja ne želi nadaljevati. Prav tako nekatere šole, kjer so prostovoljci delali, niso bile zadovoljne, da so njihovi prostovoljci porabljali čas za jezikovni tečaj, saj so si želeli, da bi bili več prisotni na delovnem mestu.

Največ pa smo se naučili z interakcijo s Francozi. Sama sem se udeležila delavnic popravila koles, kjer sem se pogovarjala z domačini in »BlaBlaEvent« dogodka, kjer so se v gostilni srečali domačini in tujci in med seboj govorili v različnih jezikih. Tu smo imeli priložnost prvič spregovoriti v naravnem okolju, z nekom, ki te potrpežljivo in z interesom posluša. Meni osebno je pomembno, da vedno, ko se učim nek nov jezik, sprva poslušam zgolj materne govorce, da se naučim pravega naglasa, kajti nekateri ne materni govorci govorijo v jeziku z naglasom, ki ga ti hitro prevzameš, če še ne poznaš prave melodije jezika. Pomembno mi je, da zvenim kot materni govorec, četudi ne poznam še vseh slovničnih pravil in vsega besedišča. Šele, ko čutim, da poznam melodijo jezika in slišim druge naglase tujcev, a več ne morejo vplivati na nivo mojega izražanja v tem jeziku, se v tistem jeziku pogovarjam s komerkoli, toliko da jezik vadim in utrjujem. Zato je trajalo skoraj 10 mesecev, da sem prvič spregovorila v francoščini s tujci in ostalimi prostovoljci.

Formalna jezikovna podpora v evropskih mobilnostih

Za vse, ki se odločajo za mobilnost, je ključno poznavanje jezikovnih podpornih programov:

• Erasmus+ študijska izmenjava: Študenti morajo opraviti spletno jezikovno oceno pred in po mobilnosti. Čeprav je začetna ocena obvezna, je sodelovanje v nadaljnjih jezikovnih tečajih prostovoljno, vendar zelo priporočljivo.
• Evropska solidarnostna enota (ESC): Udeleženci imajo dostop do spletne jezikovne podpore (OLS) za izboljšanje jezika, ki ga bodo uporabljali med prostovoljstvom in tudi do tečajev drugih jezikov. Začetna jezikovna ocena je obvezna, nadaljnji tečaji pa prostovoljni. (erasmus-plus.es.europa.eu)
• EURES ciljno usmerjena shema mobilnosti (TMS): Ta program ponuja finančno podporo za jezikovne tečaje, kar pomaga iskalcem zaposlitve pri premagovanju jezikovnih ovir pri delu v tujini. (eures)

Za natančne informacije o jezikovnih zahtevah in podpori v posameznem programu je priporočljivo preveriti uradne smernice ali se posvetovati z organizacijo, ki izvaja mobilnost.

Izkušnja prostovoljstva v Franciji mi je pokazala, kako pomembno je poznavanje jezika za uspešno integracijo v družbo in delovno okolje. Prvi meseci so bili izjemno težki, motivacija je nihala, a z vztrajnostjo in vsakodnevno izpostavljenostjo francoščini sem napredovala do točke, ko danes večino stvari razumem brez težav. Evropske mobilnosti so izjemna priložnost za osebno rast in jezikovni razvoj, a zahteva potrpežljivost, trud in včasih tudi premagovanje nezaupanja lokalnega prebivalstva. Kljub izzivom bi to izkušnjo priporočala vsakomur, ki si želi razviti jezikovne kompetence in se hkrati osebno preizkusiti v mednarodnem okolju.

Anja Kršlin