Potrebnih je le dobrih 16 ur iz Ljubljane in že letiš nad Madagaskarjem. Destinacijo, ki smo se je vse punce zelo veselile. Destinacija, kjer so punce že pustile svoj delček srca, nekatere pa so to še pričakovale. Otok, ki v svoji velikosti* skriva več kot samo revščino in tropske deževne gozdove.

Pred nami so številni dogodki, namenjeni mladim, ki prehajajo v naslednjo stopnjo šolanja ali življenja.
To so informativni dnevi za devetošolce in dijake zaključnih letnikov, ter sejmi zaposlovanja za prej omenjene in študente, ki zaključujejo študij.

Ko sem bila mlajša se mi je postavljanje ciljev in razporejanje časa zdelo kot nekaj kar se mene ne tiče, ker to počnejo odrasli. Sedaj, štiri mesece pred dvajsetim rojstnim dnevom, pa se moram vprašati, ali sem že odrasla in ali je sedaj čas, ko moji zastavljeni cilji niso samo: pojej manj čokolade in bodi bolj spontana, ampak zajemajo tudi osebne cilje, ki se vežejo na šolo, kariero in moj celoten obstoj, če sem lahko malo dramatična.

V začetku decembra smo tri Nefiks tutorke pridobile nacionalno poklicno kvalifikacijo Mladinski delavec/Mladinska delavka. Pot pa se je začela že mesec in pol nazaj, ko smo prvič obiskale Ljudsko univerzo Kranj (izvajalec preverjanja za NPK), kjer smo prejele prve komentarje in nasvete glede naše vloge in zbirne mape.

Zadnjih nekaj dni me dež in mrzli ter kratki dnevi, ki že počasi nakazujejo zimo, silijo k temu, da veliko časa preživim noter. Na razpolago imam veliko ur za razmišljanje in tuhtanje, klub temu da  je november in je tudi na faksu prežet s kolokviji in seminarskimi nalogami, ki nas hkrati pripravljajo na izpitno  obdobje in nam prinašajo delne ocene. Kljub vsemu pa čutim, da moram, preden popolnoma obrnem list, še vse misli, ki mi tekajo po glavi, spraviti nekam… na varno, zato, gimnazija, hvala ti,…

Z nami je bila Maruša Goršak, pedagoginja/andragoginja z raznoliki izkušnjami na področju karierne orientacije, razvoja kadrov in izobraževanja.