Ko sem bila mlajša se mi je postavljanje ciljev in razporejanje časa zdelo kot nekaj kar se mene ne tiče, ker to počnejo odrasli. Sedaj, štiri mesece pred dvajsetim rojstnim dnevom, pa se moram vprašati, ali sem že odrasla in ali je sedaj čas, ko moji zastavljeni cilji niso samo: pojej manj čokolade in bodi bolj spontana, ampak zajemajo tudi osebne cilje, ki se vežejo na šolo, kariero in moj celoten obstoj, če sem lahko malo dramatična.

Zadnjih nekaj dni me dež in mrzli ter kratki dnevi, ki že počasi nakazujejo zimo, silijo k temu, da veliko časa preživim noter. Na razpolago imam veliko ur za razmišljanje in tuhtanje, klub temu da  je november in je tudi na faksu prežet s kolokviji in seminarskimi nalogami, ki nas hkrati pripravljajo na izpitno  obdobje in nam prinašajo delne ocene. Kljub vsemu pa čutim, da moram, preden popolnoma obrnem list, še vse misli, ki mi tekajo po glavi, spraviti nekam… na varno, zato, gimnazija, hvala ti,…

Spomnim se prve laži, ki sem jo kadarkoli povedala. Takrat še kot otrok sem se mami v prvem razredu zlagala, da nimamo domače naloge, ker sem želela nedeljo preživeti zunaj s prijatelji. Spomnim se, da me je v trenutku, ko sem laž spregovorila, oblila nenavadna moč in zazdelo se mi je, da bi lahko večkrat s takšnim trikom pretentala mamino zaupanje in svojo iskrenost ter se rešila marsikaterega opravila ali situacije, ki mi ni bila najbolj pri srcu.

Pravijo, da se ob vstopu v puberteto začneš iskati in poglabljati vase ter raziskovati, kakšna oseba si. Zmeda z identiteto naj bi se ob vstopu v srednjo šolo samo še povečala in to so običajno obdobje, za katerega pravijo, da nas, najstnike, začne ˝trgati˝. Z napisanim se popolnoma strinjam, čeprav sem mnenja, da se vsak začne s svojo identiteto in iskanjem ukvarjati ob svojem času, ko začuti, da mora kot oseba zrasti in še veliko odkriti.

Greta Thunberg je lani avgusta začela s projektom, ki se je razvil v veliko večjo stvar, kot je sama sprva pričakovala. Kot sama pravi, se je zmeraj zanimala za okoljske spremembe in odnos ljudi do našega Planeta. Posnetki, ki so jih gledali v šoli, so jo po njenih pripovedovanjih prizadeli veliko bolj kot njene sošolce.

Pepelkino zgodbo verjetno vsi poznamo, kajne? Žalosten začetek in klasičen pravljični konec, ki v vseh malih punčkah prebudi sanje biti princeska, kot Pepelka. Ne bom lagala, tudi sama sem kot deklica sanjala o dnevu, ko bom končno dočakala trenutek, ko sem bom počutila kot čisto prava princeska in prepričana sem da bi ta dogodek lahko poimenovala tudi maturantski ples.