Skriti kotički življenja obstajajo, zato sem vzela v roke svetilko in jih začela raziskovat ter zapisovat kopico neskončnih misli, ki mi ob vsakodnevnih najstniških dogodivščinah bliskovito skačejo v glavi.
Sem Lučka Stopinšek in sem stara 19 let. Trenutno končujem zadnji letnik Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška in se bliskovito pripravljam na maturo, ki se hitro približuje. Moji prijatelji me velikokrat primerjajo kar s čisto pravo lučko, ker pravijo, da izžarevam toplino, dobro voljo in sem radovedna ter posvetim vsepovsod (včasih tudi v stvari, ki niso moje). Zraven šole se ukvarjam še s pisanjem in gledališčem, saj bi v prihodnosti rada postala igralka. Vsako prosto minuto, ki mi še preostane preživim s prijatelji, na kolesu, v kuhinji (ker rada kuham) ali pa pred oknom z dobro knjigo v roki in skodelico čaja. Vsakodnevno se spopadam z najstniškim življenjem, ki je prepleteno s problemi, izzivi, dogodivščinami.... Kako mi vse to uspe? Kar sam/a preberi.
Spomnim se prve laži, ki sem jo kadarkoli povedala. Takrat še kot otrok sem se mami v prvem razredu zlagala, da nimamo domače naloge, ker sem želela nedeljo preživeti zunaj s prijatelji. Spomnim se, da me je v trenutku, ko sem laž spregovorila, oblila nenavadna moč in zazdelo se mi je, da bi lahko večkrat s takšnim trikom pretentala mamino zaupanje in svojo iskrenost ter se rešila marsikaterega opravila ali situacije, ki mi ni bila najbolj pri srcu.
Pravijo, da se ob vstopu v puberteto začneš iskati in poglabljati vase ter raziskovati, kakšna oseba si. Zmeda z identiteto naj bi se ob vstopu v srednjo šolo samo še povečala in to so običajno obdobje, za katerega pravijo, da nas, najstnike, začne ˝trgati˝. Z napisanim se popolnoma strinjam, čeprav sem mnenja, da se vsak začne s svojo identiteto in iskanjem ukvarjati ob svojem času, ko začuti, da mora kot oseba zrasti in še veliko odkriti.
Greta Thunberg je lani avgusta začela s projektom, ki se je razvil v veliko večjo stvar, kot je sama sprva pričakovala. Kot sama pravi, se je zmeraj zanimala za okoljske spremembe in odnos ljudi do našega Planeta. Posnetki, ki so jih gledali v šoli, so jo po njenih pripovedovanjih prizadeli veliko bolj kot njene sošolce.
Pepelkino zgodbo verjetno vsi poznamo, kajne? Žalosten začetek in klasičen pravljični konec, ki v vseh malih punčkah prebudi sanje biti princeska, kot Pepelka. Ne bom lagala, tudi sama sem kot deklica sanjala o dnevu, ko bom končno dočakala trenutek, ko sem bom počutila kot čisto prava princeska in prepričana sem da bi ta dogodek lahko poimenovala tudi maturantski ples.
Zadnji dan januarja in novo leto, ki ga običajno povezujemo z novim začetkom. Ob začetku si vsi nadobudno postavljamo (pre)visoke cilje in ambicije za nadaljnje leto in vanje zaplavamo s polnimi upi, vendar dajmo iskreno pogledati na situacijo. Večina nas te cilje izpusti iz rok že v prvem mesecu in življenje se vrne na ustaljene tire in opažam, da se podobno dogaja tudi na šolskem področju.
Čeprav nisem velika ljubiteljica zime ima mesec december posebno mesto v mojem srcu. Morda, zato ker smo že iz mojih otroških let na začetku decembra postavljali pisano smrekico in s tem družinskim običajem polepšali in okrasili kar cel mesec. Vendar pa sedaj, ko na svet ne gledam več z otroškim pogledom opažam, da je december magičen zaradi veliko stvari in ne le zaradi pričakovanja božiča in vseh daril, ki mimogrede niti približno niso pomembna za osebno srečo.
Sem Lučka Stopinšek in sem stara 19 let. Trenutno končujem zadnji letnik Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška in se bliskovito pripravljam na maturo, ki se hitro približuje. Moji prijatelji me velikokrat primerjajo kar s čisto pravo lučko, ker pravijo, da izžarevam toplino, dobro voljo in sem radovedna ter posvetim vsepovsod (včasih tudi v stvari, ki niso moje). Zraven šole se ukvarjam še s pisanjem in gledališčem, saj bi v prihodnosti rada postala igralka. Vsako prosto minuto, ki mi še preostane preživim s prijatelji, na kolesu, v kuhinji (ker rada kuham) ali pa pred oknom z dobro knjigo v roki in skodelico čaja. 
