Neposredni pristop
Temelji na raziskavah in davčnih revizijah. Problematično pri tem pristopu je, da raziskave sestavljajo vprašalniki. Ti med različnimi raziskavami niso usklajeni zato je težko delati primerjave med različnimi državami.
Zato mora biti definicija sive ekonomije zelo enostavna, vsebuje pa le en parameter. Na primer neformalni sektor so ljudje, ki nimajo pravice do pokojnine. Takšna definicija očitno izključuje več pomembnih elementov, ki bi bolje opisali neformalni sektor.

---

Ob uporabi vprašalnikov je pogosta tudi dilema, ali sodelujoči v raziskavi odkrito priznajo, da utajajo davke ali delajo na črno. Zato je delež dela na črno zelo težko oceniti.

Posredni pristopi
Gre za makroekonomske pristope, ki uporabljajo indikatorje sive ekonomije kot kazalnike za njeno velikost ali rast:
- Neskladje med odhodki in prihodki v držav. V teoriji bi morali biti odhodki in prihodki države enaki. Vendar lahko neformalne aktivnosti ustvarjajo izdatke, prihodki pa ostanejo skriti. V prihodke države namreč štejemo prihodke registriranih podjetij. Razlika je torej lahko indikator sive ekonomije. Vendar se dejanska razlika pogosto razlikuje od objavljenih podatkov v državni statistiki. Države po navadi želijo, da bi bila ta razlika čim manjša. Pojavijo se tudi razlike v vzorčenju in statistične napake, ki lahko tudi privedejo do napačne ocene sive ekonomije.
- Neskladje med uradnim in dejanskim številom zaposlenih. Ob predpostavki da je število zaposlenih konstanta, lahko rečemo, da je kakršen koli upad števila zaposlenih znak sive ekonomije. Vendar je lahko upad delovne sile tudi posledica recesije in odpuščanj.

"Projekt sofinancira Urad Vlade RS za komuniciranje v okviru kampanje Vklopi razum – zahtevaj račun!', katere namen je ozaveščanje javnosti o negativnih posledicah sive ekonomije".