Preden smo se odpravili na Glasbeni karierni avtobus, sem vedela, da bomo spoznali različne poklice v glasbi. Nisem pa pričakovala, da bom domov prišla predvsem z vprašanjem: če obstaja toliko potreb po kadrih, zakaj je do teh poklicev tako težko priti?

Slika zgoraj: Kareirni avtobusovci v Operi

Najprej smo obiskali Opero. Večino skupine je presenetilo, koliko ljudi je sploh potrebnih za eno produkcijo. Govorimo o približno 300 zaposlenih. In ne, niso vsi pevci, glasbeniki ali baletniki. Prvič smo slišali za nekatere poklice. Prvič smo se zares vprašali, kdo skrbi za rekvizite, kostume, lasulje, masko, koordinacijo predstav, sceno in vse ostalo, kar publika vidi na odru.

Pomemben del pogovora je bil tudi izziv pomanjkanja kadra. Na eni strani obstajajo poklici, kjer ljudje odhajajo v pokoj. Na drugi strani pa mladi pogosto sploh ne vedo, da ti poklici obstajajo. In tukaj sem se prvič vprašala: kako nekdo sploh odkrije, da želi postati šepetalec, inspicient, izdelovalec rekvizitov ali tonski mojster? To niso poklici, o katerih govoriš v osnovni šoli. Niti niso poklici, ki jih srečaš vsak dan.

Slika zograj: V dvorani Kina Šiške

Pot smo nadaljevali v Kinu Šiška. Tam je bil v ospredju drugačen vidik glasbenega sveta. Koliko dela je potrebnega, da koncert sploh nastane. Koliko organizacije, pogajanj, projektov in različnih znanj. Kino Šiška od zunaj deluje kot uspešen koncertni prostor, ko pa poslušaš ljudi, ki ga vodijo, ugotoviš, koliko dela, izkušenj in usklajevanja stoji za vsakim dogodkom.

Ob tem sem se ves čas vračala k istemu vprašanju. Če vsi govorimo, da primanjkuje tehničnih kadrov, producentov in organizatorjev, zakaj potem mladi tako težko dobijo vpogled v ta svet? Mogoče obstajajo stvari, ki jih mi ne vidimo. Mogoče obstajajo omejitve, ki jih ne razumemo. Ampak kot nekdo, ki dela z mladimi, sem ves čas razmišljala o tem, kako težko je postati nekaj, za kar sploh ne veš, da obstaja.

Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da so skoraj vsi, ki smo jih srečali, svojo pot začeli preko prostovoljstva, študentskega dela ali drugih neformalnih priložnosti. Hkrati pa sem se spraševala, ali teh vstopnih točk danes res obstaja dovolj. Sploh za mlade, ki jih glasba zanima, pa ne vedo točno, kje začeti.

Slika zgoraj: V Žibrat studiu

Dan smo zaključili v Žibrat Studiu. Tam pa smo iz organizacijskega sveta stopili v svet posameznika. Pogovarjali smo se o samostojni poti, projektih, učenju, financah in odločitvah. O tem, kako usklajuješ ustvarjalnost in preživetje. Kako izbiraš projekte. Kako gradiš odnose. Kako se učiš novih stvari. Pomemben del pogovora je bil tudi vpogled v realnost samostojne poti. Ne samo v končne rezultate, ampak v odločitve, dvome, učenje in postopno gradnjo kariere. V svetu, kjer veliko ljudi deluje projektno ali samostojno, so to vprašanja, s katerimi se prej ali slej sreča skoraj vsak ustvarjalec.

Mogoče je bilo največje spoznanje dneva prav to, da karierna orientacija ni samo vprašanje »Kaj želiš postati?«, ampak tudi »Kaj vse sploh obstaja?« in kako lahko dobiš dovolj izkušenj, da ugotoviš, kaj je zate in kaj ni.

Zato se mi zdijo takšni dnevi pomembni. Ne zato, ker bi vsi postali glasbeniki. Ne zato, ker bi vsi delali v Operi, Kinu Šiška ali studiu. Ampak zato, ker lahko za en dan stopiš v svet, ki ga prej nisi poznal. In včasih je že to dovolj, da začneš postavljati druga vprašanja.