Ko se romantična predstava sreča z vsakdanjikom

Mednarodno prostovoljstvo v tujini pogosto velja za idealistično izkušnjo, polno zabave, novih prijateljstev in brezskrbnih potovanj. Preden se mladi podajo na svojo pot v tujino, pogosto poslušajo zgodbe drugih ESE prostovoljcev o izključno pozitivnih čustvih in najboljšimi mogočimi izkušnjami. Ko pa začetni val navdušenja usahne, se posamezniki hitro srečajo z mentalno utrujenostjo, domotožjem in drugimi izzivi. Takrat lahko izkušnja postane mučna, lahko pa je tudi poučna; kajti pred posameznikom je prelomna odločitev: program zapustiti ali pa se spopasti z izzivi.

Psihologija prilagajanja v tujini pa ugotavlja da izkušenejši kolegi in sodelavci prostovoljci pogosteje opozarjajo, da gre za proces, ki slej ko prej vključuje tudi zahtevnejše, nepredvidljive trenutke in soočenje z drugačnim vsakdanom (Lysgaard, 1955).

V psihologiji medkulturnega prilagajanja je pojav, ko začetno navdušenje zamenjata stiska in utrujenost, dobro raziskan. Po začetnem obdobju visoke motivacije bivanja v novem okolju se redno pojavi faza krize in domotožja. V tem obdobju posamezniki doživljajo izrazito izčrpanost telesa in uma. Za povrh lahko tudi (nenehna) raba tujega jezika pripomore k občutkom nekompetentnosti, saj človeški možgani porabljajo veliko energije za komunikaciranje izven maternega jezika.

Takšna umska obremenitev lahko vodi v občutke tesnobe in ujetosti, izgubo energije in hrepenenje po varnem zavetju lastne kulture in jezika, kar je ključni preizkus psihološke odpornosti posameznika (Berry, 1997). Izkušnje z mednarodnimi prostovoljci se skladajo s teorijo – skozi čas se pojavi jezikovna izmučenost, od katere pa si ne morejo zares spočiti. Kadar po naključju spoznajo sorojaka v času mednarodnega prostovoljstva lahko končno, čeprav za kratek čas, komunicirajo brez dodatnega napora. Takšni odnosi so dragoceni, saj gradijo posameznikov občutek kompetentnosti in povezanosti, lahko pa predstavljajo spolzek teren za neoptimalno vključevanje v lokalno okolje.

Glavni namen inkluzivnega mentorstva se je izogniti temu spolzkemu terenu in stremeti k optimalnem vključevanju mednarodnih prostovoljcev v lokalno okolje. Moja pot do cilja je temeljila na kvalitativnih metodah, natančneje fenomenologiji – preko živete izkušnje posameznika se poglobimo v njihove predstave in zaznave sveta, kot ga doživljajo sami. Glavni pogoj za izvedbo tega pristopa je volja (in seveda možnost), da se odrečemo vnaprejšnjim predstavam, stereotipom in institucionalnim pričakovanjim, kar pa ni vedno smiselno.

Pasivno ali aktivno vključevanje?

Mednarodno prostovoljstvo je lahko edinstvena izkušnja za posameznika, polna priložnosti za razne vrste učenja (formalno, neformalno in priložnostno); lahko pa po zaključku projekta kmalu zbledi iz spomina. Pomemben dejavnik pri uresničitvi prvega je izstopanje iz cone udobja, kjer poteka največ učenja, hkrati pa postanemo bolj prilagodljivi nepredvidljivim situacijam, ki pa so pri bivanju v tuji državi neizogibne. Če se počutimo preveč izven cone udobja, pa je verjetnost za učenje majhna, saj smo bolj osredotočeni na preživetje. Inkluzivno mentorstvo nastopa kot hitra cesta izven cone udobja, hkrati pa tudi omogoča, da se posameznik čimvečkrat najde v učni situaciji. Ko je inkluzivno mentorstvo premišljeno načrtovano in izpeljano, posameznika varno vodi do mesta karseda največje možnosti učenja in pa tudi pospeši (ali celo sproži) integracijo mednarodnih prostovoljcev v lokalno okolje.

Začetna faza bivanja je najpomembnejši kazalnik uspešnosti integracije, saj so navade in vzorci, ki jih vzpostavimo, relativno trajna psihološka struktura.

Po Deci in Ryan (2000) poznamo tri glavne psihološke potrebe: po avtonomiji, po povezanosti in po kompetentnosti. Mednarodni prostovoljci, se soočajo s specifičnimi izzivi, posebej kar se tiče kompetentnosti. Medtem ko nedvomno zadovoljujejo potrebo po avtonomiji, saj jim je prepuščena svoboda odkrivanja novega mesta, jim hkrati omogočajo pomoč ko jo potrebujejo (npr. pri pridobivanju delovnega dovoljenja, stalnega ali začasnega prebivališče itd.). Preko rednih oblik udejstvovanja prostovoljstva je zadovoljena potreba po povezovanju, vendar zgolj znotraj skupine ESE prostovoljcev, ne pa nujno tudi v lokalni skupnosti. Potreba po kompetentnosti pa je gotovo najmanj zadovoljena – prostovoljci se znajdejo v tujem okolju, kjer ne poznajo jezika ali kulturnih vzorcev, kar lahko povzroči zmedo, stres in celo kulturni šok. Neformalne okoliščine kot so vsakdanjih opravki, uporaba lokalnih prevoznih sredstev in celo spontani pogovori z domačini delujejo kot prostori neformalnega učenja in pozitivno vplivajo na občutek kompetentnosti.

Zgolj pasivno vključevanje v ESE programe, pa umanjka v doseganju teh potreb, posebej povezanosti in kompetentnosti - tudi če je omogočenih mnogo sredstev, uspešna integracija mednarodnih prostovoljcev ni zagotovljena.

Možnosti vključevanja

Evropska solidarnostna enota zagotavlja svojim prostovoljcem tako finančno podporo (najemnina, hrana, prevoz) kot tudi strokovno podporo v obliki mentorja v gostujoči organizaciji. Organizirajo razne neformalne oblike izobraževanja kot so tematske delavnice, kulturni dogodki, izleti itn. Te predstavljajo odlično priložnost za učenje na podlagi konkretne izkušnje, ki predstavlja začetni korak učenja odraslih (Kolb, 1984). Zagotovljeno jim je tudi učenje tujega jezika in razno vključevanje v lokalne mreže in projekte.

Integriranje v lokalno okolje je lahko za nekatere mednarodne prostovoljce vir stresa in/ali anksioznosti – postavljeni so v tuje okolje, kjer ne poznajo jezika in praviloma tudi domačinov ne. Posledično večino časa mednarodni prostovoljci preživljajo drug z drugim, kar pa ovira zadovoljevanje osnovnih potreb po avtonomiji in kompetentnosti, saj se v lokalno okolje vključujejo zgolj pasivno. Pasivno vključevanje za razliko od aktivnega ne pripomore k družbeni kohezivnosti, nasprotno, nalaga občutek odtujenosti med skupinama in spodbuja nastanek in obstanek stereotipov.

Vzpostavljanje pristnih stikov z domačini je proces, ki pa zahteva čas, potrplježljivost in prilagajanje ter učenje. Potek ni linearen in v veliki meri odvisen od dejavnikov, ki jih težko nadzorujemo (npr. jezikovna izmučenost, domotožje, predstave domačinov itd.). Vključevanje v tujo državo prinaša izzive, ki se razlikujejo od države do države. Mednarodni prostovoljci Slovenijo (natančneje Ljubljano) opisujejo z življenjskem slogu, ki je bolj umirjen od mnogih evropskih velemest. Večina domačinov suvereno komunicira v angleškem jeziku, hkrati pa cenijo učenje njihovega jezika, kar predstavlja pozitivni dejavnik integracije tujcev. 

Nasveti za vključevanje ESE prostovoljcev

Za gostujoče organizacije predstavlja vključitev in integracijo mednarodniih prostovoljcev v lokalno okolje ključni cilj, ki omogoča avtentično izkušnjo v tuji državi in predstavlja osebno izkušnjo z drugačnostjo, kar razvija empatične kompetence in pluralno družbo prek medsebojne strpnosti.

Prostovoljci pa pogosto niso sposobni se sami vključevati v lokalno okolje, zato gostujočim organizacijam svetujemo da:

1. Nudenje podporne dejavnosti in raznih oblik pomoči ob začetku izvajanja projekta, saj lahko težave nastanejo že ob začetku izvajanja projekta;
2. Omogočanje in spodbujanje povezovanja z domačini v različnih lokalnih dogodkih in okoljih, ki predstavljajo mesto spoznavanja kulture, posebej preko projektov in drugih neformalnih oblik učenja – gre za dolgotrajen proces, rezultatov pa ne moremo predvideti z določeno metodo.
3. Razvijanje in promocija omrežja za spoznavanje tujcev z domačini, saj lahko predstavlja odskočno desko v “bazen” tuje kulture. Organizacije so same dejavnik uspešnosti integracije – predstavljajo naj pozitiven zgled dela v mednarodnem okolju, ki temelji na predpostavkah pluralne družbe.

Zaključek

Mednarodno prostovoljstvo je izjemna izkušnja, ki jo mnogi opišejo kot zelo pomembno v njihovem življenju. Lahko gre za obdobje iskanja sebe, osebne preobrazbe, spoznavanja novih ljudi in navezovanje novih stikov; lahko pa je zaznamovano s krizo domotožja ter napornega prilagajanja jeziku in kulturi. Mednarodni prostovoljci niso zaslužni le za dobrodelna oz. neprofitna dela, ampak tudi sooblikujejo družbo, katere so člani (Berger in Luckmann, 1988), zato je njihovo čimcelovitejše integriranje v čedalje bolj globaliziran svetu ključnega pomena. Delo z mednarodnimi prostovoljci prav tako služi v širjenje mreže gostujoče institucije in predstavlja edinstveno priložnost za karierni razvoj andragogov in sorodnih profilov.

*Seznam literature:

Berger, P. L., in Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija realnosti: Traktat o sociologiji znanja. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Berry, J. W. (1997). Immigration, acculturation, and adaptation. Applied Psychology: An International Review, 46(1), 5–34

Kolb, D. A. (1984). Experiential learning: Experience as the source of learning and development. Prentice-Hall

Lysgaard, S. (1955). Adjustment of Norwegian educational grantees in the United States. International Social Science Bulletin, 7(1), 33–51

Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2000). Self-determination theory and the facilitation of intrinsic motivation, social development, and well-being. American Psychologist, 55(1), str. 68– 78. (Dostopno na: https://doi.org/10.1037/0003-066X.55.1.68)